Utopija uniforme
Če bi zapisali, da je pravkar izdana knjiga Utopija uniforme dolgo pričakovana in da je nastajala več kot deset let, bi bilo to pretiravanje – v resnici se je medila še dlje. O pomenih vojaškega roka v JLA sem pravzaprav začela razmišljati, ko je bil moj sin še v trebuhu, knjiga pa je izšla, ko je že dosegel starost, ko bi lahko postal nabornik JLA, razlaga avtorica, dr. Tanja Petrović. Njena monografija, ki poskuša razvozlati fenomen čustvenega naboja spominov na vojaščino in išče odgovore na vprašanja, zakaj je izkušnja služenja obveznega vojaškega roka v JLA še danes pomembna velikemu številu moških na tleh nekdanje Jugoslavije, temelji na pogovorih z več kot 40 nekdanjimi naborniki. Knjiga se začenja z avtoričino pripovedjo, kako je v Prištini leta 2017 zbirala pogum, da bi vprašanje o tem, kako je preživel vojaščino, zastavila kosovskemu taksistu. Bojazen je bila upravičena, kajti bila sem ženska in torej izkušnje služenja obveznega vojaškega roka nisem imela, povrh pa še Srbkinja, pripadnica naroda, ki na Kosovu ni bil dobro zapisan, poleg tega so bili Albanci vsaj proti koncu obstoja SFRJ v JLA pogosto žrtve represije, in to srbske, razmišlja Petrović. Toda taksist se je kljub rahlemu obotavljanju razgovoril o svoji vojaščini, bil je pripravljen deliti svoje izkušnje, ki jih je avtorica vpletla v knjigo.
Utopija uniforme ni lahkotno branje, je pa zelo čustvena knjiga, ki pripoveduje o vsem, kar se je nabornikom dogajalo v vojski, o prijateljstvih, ki so jih sklenili in ki so se obdržala še dolgo po tem, ko so slekli uniforme, še dolgo po razpadu skupne države in še celo po tem, ko se je posušilo črnilo na mirovnih sporazumih, s katerimi se je končala tragična vojna, ki je ob tem izbruhnila. Ali pa se iz različnih, pogosto tragičnih razlogov niso mogla obržati, vendar so trajno zaznamovala moške na različnih koncih nekdanje države. V Utopiji uniforme se Tanja Petrović po lastnih besedah posveča »ponavljajočim se, ritualiziranim oblikam in protokolom, ki so bili nepogrešljivi v naborniškem vsakdanu in po zaslugi katerih so se med moškimi najrazličnejših družbenih pripadnosti ter seveda tudi narodnosti razvili različni čustveni odnosi: solidarnost, naklonjenost, skrb in prijateljstvo.«
Delo je pod naslovom Utopia of the Uniform: Affective Afterlives of the Yugoslav People's Army pred letom dni izšlo pri Duke University Press, vendar slovenska izdaja ni zgolj prevod (ki ga je opravil Tadej Turnšek), saj knjiga, ki jo je oblikovala Tanja Radež, poleg besedila prinaša tudi ogromno povednih fotografij iz zasebnih in javnih arhivov. Poseben prečat so njeni vizualni podobi dale številne fotografije slovenskega fotografa Francija Viranta, narejene med njegovim vojaškim rokom na Poligonu C v bližini Osijeka.