Osnovni podatki
14. april 2015 ob 12:00
Dvorana Zmeljepisnega muzeja, Gosposka 16, Ljubljana

Organizator
Inštitut za kulturne in spominske študije
Opis

 

 

Čeprav pogosto velja, da zgodovino pišejo zmagovalci, pa je v 20. stoletju prišlo do spremembe tega, kako se preteklosti spomnimo in kako se je spominjamo. Vse bolj so v središče kulture spominjanja stopile žrtve, ki so zamenjale spomenike, ki slavijo zmagovalce bitk in junaške vojaške vodje. Razvoj na polju tranzicijske pravičnosti je tudi poudaril spomin na žrtve državnega nasilja in pomembnost simbolnih reparacij, kot so spomeniki, muzeji in druga dejanja spomina, ki priznavajo izgube strani, ki je bila nekoč razumljena kot »sovražnik« države ali režima. Prispevek/predavanje analizira številne vzorčne primere, kjer je politika spomina neposredno prispevala k okrepitvi gibanja za »izgubljeno stvar«, kar je naknadno radikaliziralo sporno pripoved o preteklosti. Medtem ko soočanje s preteklostjo družbi omogoča kritično preučevati dediščino nasilja državljanske vojne, pa obstaja tudi nevarnost legitimacije poraženih ideologij, od evropskega fašizma do sužnjelastništva na ameriškem Jugu. Temeljni cilj pričujočega prispevka je razviti okvir za pozitivno kulturo spomina v post-konfliktni Hrvaški, pri čemer skuša primerjalni pristop potegniti nekatere nauke iz spominjanja na »izgubljene boje« ameriške državljanske vojne, španske državljanske vojne, druge svetovne vojne, vojne v nekdanji Jugoslaviji v devetdesetih. Ameriška državljanska vojna je porodila izvorno Izgubljeno Stvar, ki jo ponazarja moto »Jug se bo dvignil spet«. Kar se je pričelo kot proces, ki naj bi počastil spomin na zadnja počivališča padlih vojakov konfederacije, je porodilo politično gibanje, ki je ovekovečilo segregacijo, rasizem in kršitve človekovih pravic. Na podoben način so po španski državljanski vojni levičarji po vsej Evropi, Ameriki, zlasti pa v nekdanji socialistični Jugoslaviji, slavili poraženo republikansko stran in njene internacionalne brigade. Vojne na področju nekdanje Jugoslavije v 90. letih prejšnjega stoletja so odprle številna vprašanja glede tabujev druge svetovne vojne. Medtem ko so tiste, ki so umrli boreč se na »napačni strani«, povsem izgnali iz javnega spomina, pa je pluralizacija kolektivnega spominjanja rezultirala v rehabilitaciji kolaboracionističnih režimov, ki so jih ti podpirali. Na koncu se bo prispevek na kratko lotil tudi sedanjih razprav o tem, kako se spominjati poražene strani v hrvaški domovinski vojni, t. j. srbskih civilnih žrtev, ki so bili v bistvu izbrisani iz uradnih komemorativnih dogodkov, kot sta tisti v Vukovarju ali Kninu.

 

VJERAN PAVLAKOVIĆ je docent in vodja Oddelka za kulturne študije na Univerzi v Reki, Hrvaška. Doktorat iz zgodovine je leta 2005 zagovarjal na University of Washington, objavljal je prispevke o Jugoslovanih v Španski državljanski vojni, politiki spomina, pravičnosti tranzicije v nekdanji Jugoslaviji itn. Med njegove nedavne objave spada knjiga Bitka za Španijo je naša bitka: Hrvaška in Španska državljanska vojna 1936-1939 (Srednja Europa, 2014), “Symbols and the Culture of Memory in Republika Srpska Krajina,” Nationalities Papers, Vol. 41, No. 6 (2013), ter “Fulfilling the Thousand-Year-Old Dream: Strategies of Symbolic Nation-building in Croatia”, v: Pal Kolsto, ed., Strategies of Symbolic Nation-building in South Eastern Europe (Ashgate, 2014). Je tudi so-urednik knjige Confronting the Past: European Experiences (2012) in vodilni raziskovalec na projektu “Framing the Nation and Collective Identity in Croatia: Political Rituals and the Cultural Memory of Twentieth Century Traumas”, ki ga financira Hrvaška znanstvena fundacija.

Novičnik 9: Spol in znanost na ZRC SAZU

29. 6. 2020 – Inštitut za kulturne in spominske študije

Več >>