V zborniku avtorji poglobljeno razpravljajo o uporabi in zlorabi zgodovine 25 let po koncu sovjetske hegemonije v vzhodni Evropi. V nasprotju z oživljanjem nacionalnih zgodovin, kar je bil prevladujoči zgodovinopisni pristop v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, se je v zadnjem času pojavila vrsta narativov, ki izenačujejo nacizem in komunizem. To odpira možnosti za relativizacijo medvojne kolaboracije, za predstavljanje naroda kot žrtve, čeprav je bila takratna oblast zaveznica nacistične Nemčije. Tako je holokavst pripoznan, njegov pomen in pomembnost pa ostajata zamegljena.

V primerjalnih analizah avtorje zanimajo tudi nove prakse »evropskosti«. Zato pričujoče razprave o slovaški, madžarski, romunski, bolgarski, srbski, bosanski, hrvaški in slovenski postkomunistični politiki spomina presegajo nacionalne mite in predstavljajo nov pogled na transnacionalne interakcije in izmenjave v Evropi. Vzporejanje teh politik, procesov v drugih delih Evrope ter načinov spominjanja, ki jih tovrstne premestitve omogočajo, omogoča podrobnejši vpogled v razhajanja in vrednotenja potenciala oblikovanja skupnih evropskih spominskih praks.