Ali gre pri petju partizanskih pesmi danes za čisti nostalgični eskapizem? Ali je zborovsko petje res preživeta glasbena dejavnost? Ali je skupinsko petje kot primer družbenosti glasbe v pravem pomenu besede še vedno zmožno družbene kritike? Zakaj se določene glasbene prakse štejejo kot bolj učinkoviti dejavniki mobilizacije estetske izkušnje v političnem boju? Kakšno (zvočno) moč ima glasba v globalnem neoliberalnem kapitalizmu? Knjiga Glasba, politika, afekt: novo življenje partizanskih pesmi v Sloveniji ponuja premislek o osrednjih vprašanjih, ki se nanašajo na politični potencial glasbe in zvoka v postjugoslovanski Sloveniji, zaznamovani z okoliščinami globalnega kapitalizma. Cilj knjige je premislek o vlogi glasbe in zvoka v politični mobilizaciji in participaciji, o potencialu glasbenih dejavnosti pri samoorganiziranju, o izzivih in potencialih tako imenovanih glasbenih kolektivitet ter o sklicevanju na glasbeno preteklost kot načinu političnega angažmaja. Knjiga izziva obstoječe diskurze o političnosti glasbe v postjugoslovanskem kontekstu ter dihotomije med političnim in nostalgičnim, komercialnim in angažiranim ter eskapističnim in emancipacijskim.