Italijanska fašistična taborišča v spominih Slovencev in Slovenk

Projekt se ukvarja s spominom na taboriščno izkušnjo Slovencev in Slovenk, ki je bila posledica italijanske zasedbe ozemlja naseljenega s slovenskih prebivalstvom v prvi polovici 20. stoletja. Ideja za projekt izhaja iz prepričanja, da je v aktualnih evropskih diskusijah o totalitarizmih 20. stoletja (strokovnih in vsakdanjih) italijanskemu fašizmu in zlasti poglavju deportacije v italijanska fašistična taborišča namenjene premalo pozornosti.

Namen projekta je z zbiranjem ustnih in drugih avtobiografskih ter arhivskih virov osvetliti temo, ki je skorajda neraziskana v slovenskem zgodovinopisju in ki šele v zadnjih letih stopa v ospredje italijanskega zgodovinopisja, slabo poznana pa ostaja tudi v mednarodnem okviru. Z zbiranjem življenjskih zgodb taboriščnikov in taboriščnic, ki so bili internirani v italijanska taborišča, danes pa dosegajo že visoko starost, bomo preprečili, da bi povsem izginila sled za izkušnjami in travmami, ki so zaznamovale pomemben del življenja slovenskega civilnega prebivalstva v času druge svetovne vojne.

Hkrati si prizadevamo zbrati in pridobiti dokumentarno gradivo razpršeno po slovenskih in italijanskih arhivih, ki priča o nastanku, delovanju in ideologiji italijanskega taboriščnega sistema, v katerega je bilo poleg slovenskega vključeno tudi hrvaško prebivalstvo. Raziskava omenjene teme bo dala izviren slovenski doprinos študijam o drugi svetovni vojni v Evropi, opozorila bo na dinamike spomina in pozabe v povojni družbi, tako v kontekstu socialistične jugoslovanske države kot italijanske zahodne demokracije. Predvsem pa bo slovensko zgodovinopisje obogatila z inovativnimi metodološkimi in teoretskimi pristopi, ki izhajajo iz »nove kulturne zgodovine« in »nove ustne zgodovine«.