Generacija in Alternativa
»Da bi skupina zase lahko terjala vlogo akterja v družbi in politiki, mora imeti zgodbo ali zgodbe o sebi,« se glasi citat ameriške zgodovinarke Sarah Maza, s katerim v uvodu postreže dr. Breda Luthar, avtorica Generacije. V nadaljevanju pojem generacije osvetli tudi z drugih zornih kotov, ki so deležni obširnejše razlage na skoraj 200 straneh knjižice. Omeni »komercialno kategoriziranje« in »komercialno proizvodnjo razlike« kot »eno ključnih diskurzivnih praks, ki proizvajajo generacijo kot zamišljeno skupnost in periodično razglašajo popolnoma nove generacije z novimi praksami, stališči, vrednotami (generacija alfa, Z, X, milenijci itd.)«. Že uvodoma pa poudari, da je pojem generacije »sestavni del etiketiranja, kategoriziranja, proizvodnje generacijskega in s tem kulturno Drugega«. Nato poskuša dognati, ali »lahko pojem generacije služi kot analitično orodje za analizo družbenih sprememb« ali pa drži teza avstralske medijske teoretičarke McKenzie Wark, po kateri je »celotna ideja generacionalizma, torej ideja, ki pravi, da obstaja skupno izkustvo, ki definira starostno kohorto, medijski artefakt«. Ne izogne se niti t. i. simbolnim konfliktom, kot primer zanje pa navede pisanje Lenarta Kučića z naslovom Talci neke mladosti v Disenzu, kjer zapiše, da »to družbo upravlja generacija, ki se ji je vse največje in najpomembnejše zgodilo prav v osemdesetih letih prejšnjega stoletja«, medtem ko so se mogli pripadniki njegove generacije »če so imeli srečo – pri generaciji osemdesetih kvečjemu zaposliti«. Še bolj neizprosni so bili v poslanici Zasuka, sindikata delavcev v kulturno-ustvarjalnem sektorju, kjer so generacijo osemdesetih gladko razglasili za »kulturne atašeje, novopečene kapitaliste, dvorne pesnike razreda, ki je prevzel oblast«.
Pojmi »alternativa«, »alternativna kultura« in »alternativna scena« imajo razmeroma kratko zgodovino, vendar močan mobilizacijski potencial, ugotavlja avtor Alternative, dr. Martin Pogačar. Vse naštete oznake so, kot pojasnjuje v uvodu, postali skorajda sinonimi za »družbena gibanja, ki se primarno pozicionirajo v odnosu do sredinske, etablirane, množične, popularne kulture, hkrati pa se v dobršni meri prekrivajo s fenomenom subkulture oziroma kontrakulture, pri nas pa tudi z alternativno sceno, ki je zaznamovala 1980-a leta«.
V nadaljevanju poudarja, da alternative ne gre enačiti z disidentstvom, vsaj ne v Jugoslaviji oziroma Sloveniji osemdesetih let dvajsetega stoletja, ko so si pripadniki alternativnih družbenih gibanj prizadevali za boljši socializem, ne za njegovo odpravo za vsako ceno. Knjižica Alternativa prinaša tudi zgodovinski pregled razvoja pojma, katerega obstoj sega v dobo modernosti, njegova konceptualizacija pa je tesno povezana z velikimi spremembami na ravni razumevanja človeka in socialnosti, pa tudi premikov v principih in mehaniki politične organizacije in delovanja, piše Pogačar, ki kot pomembne okoliščine za vznik alternative navaja še posledice razvoja in širjenja novih rab (in zlorab) medijskih tehnologij ter vzpostavitev institucije prostega časa oziroma regulacijo dela. V osrednjem delu knjige pa se avtor pri analizi pojma alternativa naveže na znanstveno in publicistično produkcijo iz osemdesetih let, in sicer »v preseku s poudarki iz intervjujev z nekaterimi takratnimi protagonisti ter premisleki o različnih tematizacijah pojma zadnjih 40 let«.
Obe knjižici bomo v kratkem predstavili na pogovoru v Atriju ZRC na Novem trgu 2.