Utopija in uniforma

Vsi vemo, kako gre: kozarček, dva, tri, in kar naenkrat se moški del družbe, stare nekako okoli petdeset ali več let, prestavi v neke druge čase. V obdobje, ko so služili vojaški rok v JLA, po njihovih besedah edini resni vojski na teh zemljepisnih širinah. Vojaščina je bila zanje obdobje največjih poniževanj in najbolj zmagoslavnih, lepih trenutkov, ali, kot poje kantavtor Đorđe Balašević v Svirajte mi jesen stiže Dunjo moja: »... u vojsci sam stekao druga do groba i hroničnu upalu zgloba – suvenir na stražarske dane.«[*]

Dr. Tanja Petrović, antropologinja z Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, se je s fenomenom čustvenega naboja spominov na vojaščino raziskovalno ukvarjala skoraj desetletja, letos pa je pri ugledni ameriški založbi Duke University Press izšla njena obsežna monografija z naslovom Utopia of the Uniform: Affective Afterlives of the Yugoslav People's Army (Utopija in uniforma: afektivna življenja Jugoslovanske ljudske armade). Knjiga je prosto dostopna na tej povezavi.

Zakaj je izkušnja služenja obveznega vojaškega roka v JLA še danes pomembna velikemu številu moških na tleh nekdanje Jugoslavije, je bilo izhodiščno vprašanje, ki si ga je zastavila Petrović v knjigi. V njej raziskuje pomene te izkušnje in spomine nanjo v obdobju po katastrofalnih vojnah, v katerih je razpadla Jugoslavija. Poskušala sem se izogniti prevladi interpretacij, ki so se doslej osredinjale predvsem na pojme (militarizirane) moškosti, nasilja in patriarhata, pravi avtorica, in na vzročno-posledične povezave med služenjem vojaškega roka v JLA in nasiljem ter krvavim razpadom države.

Namesto tega se je odločila posvetiti ponavljajočim se, ritualiziranim oblikam in protokolom, ki so bili nepogrešljivi v naborniškem vsakdanu in po zaslugi katerih so se med moškimi najrazličnejših družbenih pripadnosti ter seveda tudi narodnosti razvili različni čustveni odnosi: solidarnost, naklonjenost, skrb in prijateljstvo. V času po razpadu Jugoslavije (in njene armade) prav ta čustva spodbijajo oziroma vsaj postavljajo pod vprašaj nacionalizirano politično sedanjost postjugoslovanskih družb. Hkrati subtilno, a vztrajno nakazujejo možnost skupnosti, ki ni definirana z etnično, jezikovno ali razredno pripadnostjo. Ta možnost je v krvavih 90. letih umrla skupaj s številnimi življenji, hišami, družinami, prijateljstvi in upanjem.

»Utopični značaj kolektivne izkušnje služenja vojaškega roka v JLA se kaže retrospektivno, v njeni zmožnosti, da destabilizira danost politične sedanjosti. Povezava med vojaškim rokom in utopično imaginacijo, ki so jo omogočile standardizirane in ritualizirane oblike, ponuja prizmo za drugačno razumevanje socializma od prevladujočega, po katerem so državljani zavrgli socializem zato, ker so njegove oblike postale preveč izpraznjene pomena, preveč oddaljene od tega, kar je bilo v vsakdanjem življenju smiselno in pomembno. Pričujoča knjiga ponuja drugačno interpretacijo: da je projekt državnega socializma propadel zato, ker so se družbene in institucionalne infrastrukture tako spremenile, da te oblike niso več mogle ustvarjati in vzdrževati kolektivnih pomenov, čustev in v prihodnost usmerjene imaginacije, ki so bili za ta projekt značilni,« je o svojem delu zapisala avtorica, Tanja Petrović.