Od belih brez do črnega močerila: kalejdoskop barv, zvokov, ljudi in ver

Bela krajina za radovedneže in ljubitelje je po Prekmurju (2010) ter Krasu in Brkinih (2014) že tretja knjiga v tej zbirki. Kot pri prvih dveh so tudi v tej pod taktirko dveh urednikov, tokrat dr. Tanje Petrović, raziskovalke Inštituta za kulturne in spominske študije ZRC SAZU, in Andreja Črniča, bibliotekarja iz Knjižnice Črnomelj, nanizani prispevki številnih, kar 50 avtorjev in avtoric. »Nekateri smo v Beli krajini doma, druge na te kraje vežejo spomini iz otroštva ali mladosti, nekateri pa smo Belo krajino 'posvojili', ali je, natančneje, Bela krajina posvojila nas,« pišeta urednika v uvodu v knjigo. Ta je sicer malega formata – primerna za v žep med raziskovanjem na terenu – a z več kot 360 stranmi sodi med debelejše in je zagotovo ena najizčrpnejših zakladnic informacij o tej lepi, mehki pokrajini, za katero se marsikateremu Slovenci zdi, da jo zelo dobro pozna. Saj smo vendar vsi že v šolskih klopih spoznavali pesmi Otona Župančiča ali se učili o partizanskih junaštvih in kulturnem programu na belokranjskem osvobojenem ozemlju. Prav tako je vsakdo že slišal za pisanice in Zelenega Jurija, poznamo lanene narodne noše, belokranjsko pogačo in metliško črnino. Pa vendar je Bela krajina (še) mnogo več kot vse to! Pričujoča knjiga je namenjena prav tistim, ki se jim zdi, da jo dobro poznajo, kajti razkrila jim bo marsikaj novega ali pa poglobila že obstoječe znanje z novejšimi odkritji. Recimo s tistim o odkritju sledi čebeljega voska na glinenem posodju z najdišča pri Moverni vasi, ki bi lahko obveljalo za dokaz, da tradicija čebelarstva v Sloveniji sega v mlajšo kameno dobo, o čemer piše dr. Lucija Grahek. Raziskovalka Inštituta za arheologijo ZRC SAZU je že vrsto let vodja izkopavanj na Pezdirčevi njivi pri Podzemlju, ki so dala številne najdbe. Ena najpomembnejših je zlat novec, t. i. stater s podobo Aleksandra Velikega, ki več kot dve tisočletji pozneje priča o zelo razviti trgovini na tem območju.

Bela krajina je tudi ozemlje, kjer so prvič – kako prikladno imenu – opazili črno človeško ribico. Črnega močerila je zapazil raziskovalec Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, dr. Andrej Mihevc, in to sredi 80. let ob izviru Dobličice. To je bil hkrati čas, ko je v tedanji Jugoslaviji odjeknila prva ekološka afera: tovarna kondenzatorjev Iskra iz Semiča je z odlaganjem strupenih odpadkov onesnažila belokranjsko podzemlje s PCB, polikloriranimi bifenili. Ena najbolj strupenih in kancerogenih snovi je imela katastrofalen vpliv na okolje in življenje vseh živih bitij. S spremembami v okolju, točneje globalnim segrevanjem, so povezane tudi štorklje, na katere bi ob omembi Bele krajine pred nekaj desetletji pomislil le malokdo, pa so jih Belokranjci v zadnjem času – od prve pojavitve na prelomu tisočletja so zabeležili vsaj 29 gnezdilnih mest – sprejeli za svoje, kajti »ta karizmatična vrsta se v mnogočem približa značaju belokranjskega človeka in mehke pokrajine«.

V novejšem času se je Bela krajina v medijih pogosto znašla zaradi žice na meji in s tem povezanih tragičnih dogodkov. Pravkar izdana knjiga se na več mestih dotika migracij, drugače niti ne bi moglo biti, saj je bilo to ozemlje eno najbolj demografsko opustošenih in so se zaradi napada trtne uši, ki je na tradicionalno vinogradniškem območju uničila trto kot edini vir preživljanja, izpraznile cele vasi, ljudje pa so s trebuhom za kruhom preselili v Ameriko. Izseljevanje in beg pred vojno ali lakoto dobro stoletje nas zato ne bi smelo presenetiti, še manj ga imamo pravico zajeziti. V poglavju o znanih Belokranjcih poleg takih, ki so že dolgo del nacionalnega kanona, recimo Lojze Župančič, Miran Jarc in Lojze Krakar, najdemo tudi take, ki so nam popolnoma neznani, saj so svojo karierno pot z uspehom okronali nekje v tujini, najpogosteje ZDA: pesnica in pisateljica Katka Zupančič, elektrotehnik in sodelavec Nase dr. Anton Mavretič.

In tako kot je pričujoča knjiga kolaž najrazličnejših zapisov, je tudi sam predmet preučevanja, Bela krajina, kalejdoskop raznih narodnosti in tudi ver, ki srečno sobivajo že stoletja. Še vedno tu najdemo potomce Uskokov, za katere še danes ni povsem jasno, kje je bila njihova pradomovina – ob reki Bojani v Črni gori ali na območju Raške, piše dr. Tanja Petrović. Nespodbitno je le, da danes živijo v 4 belokranjskih vaseh (Bojanci, Marindol, Milići, Paunovići) ter da predstavljajo zadnje ostanke nekoč številnega pravoslavnega prebivalstva. V Beli krajini so nekoč živeli Kočevarji, morda pa ni naključje, da so se v 1. stoletju n. št. tu ustalili tudi pripadniki nekdaj nove in skrivnostne vere, mitraizma. Svojo sled so pustili v obliki mitreja nad Rožancem, obrednega prostora v čudovitem naravnem okolju gozda.     

Radovedneži in ljubitelji, ki bodo Belo krajino vzeli v roke, bodo nagrajeni tudi z lepimi ilustracijami in okusnim oblikovanjem – prve je prispeval Srečko Bajda, za drugo je poskrbela Tanja Radež.

Predstavitev knjige z urednikom in avtorji bo potekala v Atriju ZRC, in sicer 13. novembra ob 18. uri. Vabljeni!