Fotografska monografija govori o ohranjanju spomina na internacijo v italijanskih koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. To je bil čas, ko je Kraljevina Italija okupirala del ozemlja Kraljevine Jugoslavije, tovrstna taborišča pa uporabljala kot instrument političnega in rasnega nasilja. Knjiga je del boja proti vsebolj razširjeni zgodovinski amneziji v Italiji in drugod: ljudi ne preseneča samo spoznanje, da je bil Mussolinijev režim agresorski, ampak tudi da je vzpostavil mrežo stotin taborišč v Italiji in na ozemlju današnje Slovenije in Hrvaške. Natančno število taborišč in žrtev ostaja neznano.

Priznavanje italijanskih vojnih zločinov v mednarodnem kontekstu je redko in nedosledno, prav tako zgodovina italijanskih taborišč. Tako so, v nasprotju z zloglasnimi nacističnimi taborišči, ki so pomemben del zgodovinopisja in tudi popularne kulture in kolektivne imaginacije, imena in kraji kot so Rab, Gonars, Visco, Monigo, Chiesanuova, Renicci, Colfiorito, Fraschette di Alatri, Cairo Montenotte – kjer je bilo zaprtih več kot 50.000 Slovencev, Hrvatov, Črnogorcev in drugih Južnih Slovanov – slabo poznani in bolj ali manj neopazna zgodovinska referenca, sploh pri mlajših generacijah. Še huje, v sodobni slovenski in mednarodni humanistiki ta tema ostaja boleče neraziskana. 

Knjiga 'Varuhi žlice' osvetljuje kosce usod slovenskih žrtev v italijanskih fašističnih taboriščih in želi dati glas politično povzročeni izgubi zgdovinskega spomina. Nenazadnje je knjiga sama delo spomina in spominjanja. Obenem je tudi poskus izrekanja spoštovanja žrtvam, tistim, ki so se iz taborišč vrnili ter njihovim svojcem.

Nagrada za najbolje oblikovano knjigo na 32. Slovenskem knjižnem sejmu (2016) v kategoriji monografije in bibliofilske izdaje (Sara Badovinac in Peter Zabret, PRAPESA).

Nagrada med knjižnimi izdajami na 2017 International PhotoBook Awards (Los Angeles).